Najljubše knjige Nikole Sekulovića iz Dan D
Nikola Sekulović je mojster bas kitare, za sabo ima uspešno glasbeno kariero, ki se je začela v skupinah Gastrbajtrs, Borghesia in Demolition group, nadaljevala pa z Miladojko Youneed, Janijem Kovačičem in Laibachom.
Ustalil se je pri novomeških rokerjih Dan D, svoje bogato znanje in izkušnje o glasbenem poslu in avtorskem pravu pa kot mentor z veseljem deli z mlajšimi glasbeniki. Nikola je bralni sladokusec, s katerim je užitek razpravljati o knjigah. Tu so knjige po njegovi izbiri.
Ko se spomnim, kaj sem pozabil
Takrat se lotim knjig, ki jih iz kakršnegakoli razloga berem po obrokih. Tri takšne so v dnevni sobi, dve v spalnici, ena pa v prostoru, ki se ne omenja. Trenutno me najbolj žuli Leonardo da Vinci Walterja Isaacsona, ki počiva v spalnici. Sem počasen bralec, ki se ne nagrajuje z linearnim goltanjem, zato me zadnja stran čaka nekje daleč v prihodnosti. Vmes pa treniram spomin in uživam v fragmentih, ki jih zaradi dolgih pavz rad premešam in povežem na novo.
Ko se zavem, da počnem neumnosti
Takrat me s skalpelom zareže katera od Desetih božjih zapovedi Alojza Ihana. Sicer se sprenevedam, da gre samo za knjigo, da to ni nič otipljivega, da govorimo o drugih ljudeh, da so to samo besede. A ob vsakem rezu me zaskeli. Nimam debele kože, zato se pazim: novih brazgotin je iz leta v leto vse manj, po najboljših močeh pa skušam zaceliti še katero od tistih iz preteklosti.
Ko iščem inspiracijo
Takrat posežem po literaturi, ki z glasbo nima nobene povezave. Vsaj na videz. Velikokrat se vrnem k The Information Jamesa Gleicka, ki mi ob branju laično in elegantno pomaga vzpostaviti vzporednice z glasbeno komunikacijo (vsaj takšno, kot si jo rad slikam sam).
Ko me napade slaba vest
Takrat se mi pred očmi nariše Opica Nina in vse tiste knjige, ki mi jih bodisi podari bodisi zabiča v branje. Iz kupa nedotaknjenih pod mizo v dnevni sobi vame strmi strupena belina ovitka Human Universe Briana Coxa. Vem, da bi bila dobra zame. Vem, da moram. Vem, da ne bo nič hudega. Obljubim, da bom. Takoj ko končam Irenino Magijo za realiste.
Ko se spozabim
Takrat poiščem stripe. Lavrič, Hermann, Bunker, Ilić, Watterson, Unger, Manara, Pratt, Kordej, Bilal, Schulz, Larson, ni važno. Ne, sličic ne gledam, berem jih. Uživam v potezah, črnini in belini, vsebini in okvirju, v zgodbi in v sliki, v podrobnostih in v celoti. Točka, v kateri se staknejo palec, kazalec in sredinec, še vedno ščemi.
